klekanje

Klekljane čipke nam ne govorijo zgolj
o lepoti in mojstrstvu,ki ju je z izredno spretnostjo svojih rok
prelila v izdelek zavzeta klekljarica. Pozabiti ne moremo tudi, kaj
je čipkarstvo pomenilo in  še danes pomeni za razvoj  družabnega ž
ivljenja nekega kraja, za svojevrstno ljudsko kulturo . za ljudsko
pripovedništvo in ljudske pesmi, ki so se plemenitila ob zimskih
večerih ob skupnem delu klekljaric. Tu so še  svojevrstne šege in
navade, ki so nastajale ob tej domači in zaloniški obrti, zato
pomeni razvoj čipkarstva tudi del narodove kulture.

More pictures at:

Ko govorimo o začetkih čipkarstva v
Sloveniji, smo vedno nekoliko v zadregi, saj so nam dejenski pisni
viri za to dejavnost pri nas na voljo šele od  Valvazorja dalje. V
svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske iz leta 1669 je zapisal, da
“izdelujejo v Ljubljani mnogovrstne nizozemske in beneške čipke, ki
jih prekupčevalci s čipkami širom raznašajo”. Naslednji dokument iz
leta 1696 govori o klekljanju v Idriji, kamor so podeželjski
kramarji prinašali živež v zameno za čipke.

V Železnike naj bi po poslej znanih
podatkih prvo znanje o izdelovanju  čipk prinesla leta 1881
Štatorjeva Katra, ki je služila v Idriji. Najprej je klekljati
naučila  dve  hčeri svojega novega gospodarja, trgovca Demšarja (po
domače Dagarina). Ta je kmalu ugotovil, da se čipke dobro prodajajo,
zato jih je začel odkupovati in zamenjevati za hrano in blago. Da bi
izboljšal kvaliteto in s tem seveda tudi ceno čipk, je že leta 1887
pripeljal v Železnike čipkarsko učiteljico. Potem, ko se je nekaj
deklet naučilo klekljati pri Dagarinovih, so učile kar ena drugo.
Kmalu v Železnikih in okolici skoraj ni bilo več mlajše ženske, ki
ne bi znala klekljati.

Konec 19.stoletja so se klekljanja
začele vse bolj oprijemati tudi žene – kovačice, ki so ob počasnem
zamiranju železarstva v Železnikih prve izgubljale delo. Ko je leta
1902 v nekdaj močnem železarskem kraju ugasnil tudi drugi plavž, je
bila železarska tradicija končana. Veliko ljudi je ostalo brez dela.
Moški so večinoma odšli za kruhom po svetu, doma pa so ostale matere
z otroci. Številne družine so se preživljale v glavnem z
izdelovanjem in prodajanjem čipk.  Klekljali so vsi; odrasle ženske,
odraščajoča dekleta, skoraj vsi otroci _ že od  petega leta dalje,
pa tudi starci in možje, ki so ostali v kraju.

Pomena, ki ga je čipkarstvo imelo za
kraj, se je kmalu začela zavedati tudi krajevna oblast. Leta 1907 je
bila na pobudo učitelja  Sonca, gospoda Vogelnika, nadzornika
Cesarsko kraljeve čipkarske šole na Dunaju, ter občinskega odbora
ustanovljena čipkarska  šola v Železnikih. Deklice v starosti od pet
do petnajst let so sedele ob blazinah za klekljanje  (punkeljnih),
se učile sukati kleklje in zabadati bucike na prava mesta  v vzorcih
za klekljanje (muštrih). Čipkarsko šolo je redno obiskovalo 40 do 50
učenk. Z dvema krajšima prekinitvama je šola delovala vse do leta
1960.

Bolje ali slabše plačane čipke so
skozi zgodovino pomenile stanoviten vir zaslužka, ki ga sicer nebi
bilo.Še vsa prva desetletja 20. stoletja, se imajo ljudje prav
klekljanju zahvaliti, da so preživeli slabe letine in gospodarske
krize, ne da bi zabredli v hude dolgove.

Klekljarice so svoj položaj in
zaslužek poskušale izboljšati z organiziranostjo v čipkarskih
zadrugah.  Prvo čipkarsko zadrugo v Železnikih so ustanovile že leta
1920, vendar je delovala samo dve leti. Druga je bila ustanovljena
leta 1946 in je uspešno delovala vse do do leta  1965. Prav v
obdobju obeh čipkarskih zadrug je čipkarstvo v  Železnikih doživelo
največji razcvet. Pod okriljem Osrednjega državnega zavoda za žensko
domačo obrt, ki je bil ustanovljen leta 1919 v Ljubljani , so
nastajali bogati in raznoliki vzorci, ki jih danes štejemo v narodno
dediščino.  Mnoge med njimi so izrisali priznani  slovenski in tuji
likovni umetniki. Čipke po teh vzorcih so izdelovali predvsem v
Selški in  Poljanski dolini.  Rodovi izšolanih klekljaric so
izdelali na tisoče mojstrovin, ki so se prodajale po vsem svetu in
na številih mednarodnih razstavah in sejmih redno prejemale najvišje
nagrade in priznanja.  Leta 1937 je tako Tončka  Thaler iz
Železnikov za svoje delo prejela zlato medaljo na Mednarodni
razstavi umetnosti in tehnike v Parizu.

Po drugi svetovni vojni so se ob
nastajanju nove kovinske in lesne industrije v Železnikih tudi za
ženske odpirala številna nova, bolje plačana delovna mesta. Mlajše
ženske so se zato večinoma zaposlile in klekljale le še ob pičlem
preostalem času ali pa sploh ne. Več so klekljale le še starejše
ženske, da so si prislužile nekaj denarja k skromni pokojnini ali
podpori.

Kontinuieta izdelovanja čipk se je
zaradi zaposlovanja  žensk v industriji in z ukinitvijo čipkarske
šole in zadruge močno skrčila, nikoli pa ni bila povsem prekinjena.
Zato je zaslužno tudi Turistično društvo Železniki, katerega
ustanovitev leta l963, je klekljanju prineslo nov zagon. V čipki so
našli glavno oporo za promocijo kraja. Postala je originalen
turističen spominek in cenjeno poslovno darilo.  Da ne bi zatonile v
pozabo mojstovine iz najtanjših sukancev, ki so se klekljale zlasti
v začetku stoletja in jih danes izdeluje le še peščica najboljših
mojstric klekljanja, Turistično društvo od svojih članic odkupuje
najlepše in najzahtevnejše čipke. Izdelke za svojo malo galerijo
čipk, kot zbirko imenujejo, izberejo izmed številnih čudovitih
izdelkov,ki jih klekljarice vsako leto izdelajo za razstavo ob
klekljarski prireditvi Čipkarski dnevi. Organizirajo jo že od leta
1963.

Zbirko, s katero so polepšali svojo
Turistično poslovalnico, s ponosom predstavljajo po raznih krajih
Slovenije in tujine.  Poleg bogate izbire starih čipk in vzorcev za
klekljanje, ki jih hrani Muzej Železniki, bo ostala za bodoče rodove,
kot pomemben del kulturne dediščine kraja. Klekljarska sekcija pri
Turističnem društvu in v letu 1994 ponovno ustanovljena čipkarska
šola v Železnikih sta jamstvo, da klekljanje v Železnikih in
okoliščih krajih ne bo zamrlo in da bodo pod pridnimi prsti
klekljali še naprej -  nastajali izdelki, ki jih bodo lahko s
ponosom imenovali - KLEKLJANE MOJSTROVINE IZ ŽELEZNIKOV.

Priloga: slike in dopis /
Dušan

LACE
MASTERPIECES FROM ZELEZNIKI

Laces don’t only speak of beauty and
craftsmanship, but they have a very special historical and social
meaning for one town. It also influenced the cultural growth of the
city. It helped lace making women during cold winter nights when
they huddled together and created numerous songs and habits which
nowadays define the cultural standings of many generations.

Lace making has a blurred history in
Slovenia. First records of lace making can be found in the era of
Valvasor. In his book Slava vojvodine Kranjske in 1669 he mentions
Ljubljana as the city which produces diverse Dutch and Venetian
laces. The next writen testemonial dates back to 1969   and mentions
the city called Idrija.  Travelers brought food and drinks in
exchange for lace.

Statorjeva Katra is the women who is
suppose to be responsible for bringing lace making to Železniki in
1881. She moved to Zelezniki from Idrija where she worked. She
taught the art of lace making and the first two people who learned
it were the daughters of the lord she was staying with called
Dagarin. He soon realized that laces can be sold or exchanged for
other goods. He started to improve the quality of laces by
recruiting a lace making teacher in 1887. After that lace making
spread rapidly over the town. Soon there was not one young girl who
didn’t know how to make laces.

The end of 19 century brought changes
to Zelezniki. Older women were practically forced to start making
laces as they were losing their jobs in the local ironworks, which
was the main source of income for people living there. 1902 was the
breaking point for the people. Iron tradition stopped and most of
the people lost their jobs. Man mostly left the town in search of
new employment but the women and children stayed and started making
and selling laces. Lace became a way of life for all people. Kids
started making lace when they were only 5 years old.

Local authority soon realized the
potential of laces. In 1907 sir Vogelnik established the first lace
making school and it proudly stood in Zelezniki. Young girls from 5
to 15 years of age sat by big pillows (punkeljs) that were used to
make lace. They learned how to make lace in an astonishing variety
of patterns called mustri. 40 to 50 young girls attended the school
every year. The school lasted over 50 years and was closed down in
1960.

Laces were a steady and reliable way
of income for the people. It helped them thru many decades and even
when the crops were not satisfying enough laces pulled them thru
once again.

Lace makers tried to improve their
situation and created their own cooperatives. The first cooperative
came to be in 1920 but it lasted only 2 years. The second
cooperative saw light in 1946 and was successfully lead for over 19
years. It was during those years that lace making exploded.
Intricate patterns evolved under the supervision of the state
institute that was founded in 1919 and protected women and their
lacing craft. Laces are now a part of the national heritage. Many of
the patterns were drawn by famous Slovenian and foreign artists.
Poljanska and Selska valley produced some of the finest lace world
has ever seen. 1000 of masterpieces were created and many of them
reached international shows and competitions where they were highly
appreciated.   In 1937 Toncka Thaler won the gold medal in Paris.
She was from Zelezniki.

After the second world war economy
grew in Zelezniki. Lace making was slowly abandoned as new better
paying jobs arised. Older women stayed true to their craft. They
made lace and it was only to add a little something to their
pensions.

Lace making never completely died. It
was severely decreased until one tourist association gave it a
little push. Association was founded   in 1963. The lace became the
main spokesman for Zelezniki. It is now one of the most highly
appreciated cities in Slo known for its laces. Several women still
make laces in Zelezniki and those women produce the best thread you
can find. The association buys the best laces   and when the lace
days come to Zelezniki they all come together and put on a show to
show some of the finest lace there is. Lace days have been organized
since 1963.

The association proudly presents their
collection of lace all over the country and abroad. Museum Zelezniki
keeps the oldest and the finest lace on display so that future
generations could see the art that was and still is made here. Lace
making section and the association prevent the extinction of this
beautiful heritage. The association also reopened lace school in
1994 so that people would still produce laces we call MASTERPIECES
OF ZELEZNIKI

Appendix: pictures and a memo / Dusan